JUSUF I DjEMILJA
 
Oj more, Jusuf-adjija,     ta sto ga turi Djemilja,                
Djemilja-tenka i visoka.   Djemilja-bela i crvena,                                             
Djemilja bese, ka bese,    nigde ga takva nemase:                                                     
ni vo prizrenska hahija,   niti voprizren kasaba.                                             
majcica mila, premila,      zatvori vrate, pendjeri,                                                                                          
da ne ge slusam tupani,    da ne ge gledam svatoi.                                     
Majcice mila premila,      osedlaj mi konja dorija,                                             
djemsva da ga ispratim,   do sisteecke grobista.                                                
majcice mila, premila,      ti mi ga napraj dubara,                                          
ja da ga turim Djemsva,   Djemilja da se omuzi,                                            
vo sred selo Sisteec,       za naj bas becara Imera.                                                                               
September 28 8:09 PM | Add a comment | Send a message | Permalink | View trackbacks (0) | Blog itGoranska Drama
 Jusuf Dzemilja - Goranska Drama 

PRVI CIN (Na cimbilje kuje pasista, curija ofce pase a ofcar so tri kucica okulu njego ge cuva) OFCAR: «Jusuf se gotvi na pazar, Dzemilja vedji udara, Ona ce ide na gosti, ke Dzaipovci dajdzovci vo tija selo Sistejec. Tamo ce kosma bojojsa, tamo ce ruke nasari». (ZBORI SAM SEBE): Evo go doidja, dusa ot daljeko mu se upazuje. Doidja da me prasuje. Cuf pesna nasa. Usi mu se nasipalje so lafoj milje. Sve znjem so ce me prasa, sve znjem so ce rece. Prvo ce mi rece koladjere, poslje ce me prasa od kede sum, a mi je tesko vo tuc memljecet? Sve znje a jope ce me prasuje. Ce ahka on da ne go ahkam ja. Pesna razija ce mu bide, okolu nja ce se vrti: koj ga napisaf, so ga napisaf, za kogo je napisana, zas je pisana? Ce se prajm da ne go cujem. Ce mu ga pujem pesna njegova vo srce da mu vljeze, ka zmija da go uksa. Jope, sve ce mu kazem a nisto ne mu kazujem. Neka sedi ne otdusen, srce ka topkice neka mu se stegne. Jope, zalj mi je. Nas cujek je i on je vo tudj memljecet ama nejce da se kaze. Evo go doidja, udara dusa nasinska, dusica mila. Ke da si da si ce ga upazis, takva je ona celogo te zima. Evo go doidja. Bajegi ostaref. E more Jusuf, kakof deljikanljija si bif. Ka si ga turif Dzemilja dete sum bif. Ka ti iljizala Dzemilja od kuca celo selo zelalo i ja sum zelaf. Celo selo za tebe zborilo nikoj ot usta ne te pustaf. Stare ljudji veljiha: «Po Dzemilja piljica zelat toljko so ga zaljit». Ja sum puljif oci da vidjim svze piljecke. Cum stavaf usi na trava da ga cujem ka zela po Dzmka pristala. Reklje: «Trava zbifka Dzemilja ke ce gazne». Svi se prasualje: «A se ostava takva zena»? Muzi glava vrtilje ka ce ge tekne kakva bila Dzemilja. Zena svua ne gim se poljivala. Becari gljedanice ostavalje zas ne im se pristalje ka Dzemilja. Babo Sadik go pcuaf: Kuce si Jusuf, kuce materino! » Bega lji mus ot svua kuca»? – go kvnala nana. Redzep hulaf pcuaf i puaf po sokak: «Da lji ste culje, razbralje ni ga ostajlje Dzemilja»! Mije deca, sme go tepalje so stapoj da ne puje takve lafoj. Evo go doidja: aga-fukara! Zengilj-prosjak! Doidja dusa svua da trazi. Krecoj mu se teske, nasinske. E, muke nase, muke goranske, muke nase so plajne pritisnate, na kamen izvniknate! Evo go doidja da zelame zajeno. Ako. Ka se zela srce ne puca, ilji po malo se kine. Daljeko sme ot tamo, sve ni ostanalo tamo na stap obeseno. Ovde je samo mrsa pusta, koske tvrde, mustina smrdljiva. Ovde i tamo se cuknalje i se buckaje ka voloj ljute. Pena ce ni iljiza na usta, stapoj ce pucaje po nas, nebo ce ni se cudi, trava ce ni se smije. Kuje sme mije, ot kede sme mije, koj je on koj sum ja? Mu cujem krecoj. Borc mu se natezif na dusa, ruke mu se treset, oci daljeko mu gljedat. Novozenja sum trnaf da trazim starca sum nasof. Komu trebe vakof. Da je tamo bi sum go karaf, za gusa bi sum go fatif. Ovde sme dva kamna frljene na memljecet tuc, na jasljik gorcljif. I da karas i da vikas samo glas svoj ce cujes. JUSUF: (senuje dupri njego) Koladjere nasinec. OFCAR: (sepoti bos ne go cuej) Deneska je utre, utre je cvera, cvera je deneska. Mije sme tuje da ni projdet muke preko glava. Koljku da se frljas, more da preljetas, plajne da preripas, jope ce panes na memljecet svoj, bes nisan da te zakopet, so voda studena da te nastrcat, stapce dbovo vo oci ce ti bocnet! JUSUF: Reko, koladjere! Ne lji me cujes? OFCAR (sepoti) Te cujem Jusuf. Te vidjim Jusuf! Sve ti vidjim. Odgoljen si do dip. Insan pot nokci vljiza, kaljafstina nadvor vadja, drugomu da ga kaze. Insan Jusuf po muke svuje trci, tudje nadvor vadja. Tvuje se najcrne, tvuje se najcujene, tvuje se vo pesma vljezene. Svi da ga pujet, svi da se radujet, ti da zelas. I tija so te znjet i tija sega so se rodlje i tija so ce se rodit po tebe pljukaje. Da ga prasas zas, komu trebe pravo da kazuje, koj brota ti so zelas, ti po voda so trcis da ne ti sepne lafoj milje, po senka so ljetas da ne ti zaljici na japija mila. Sve ti vidjim Jusuf, sve ti cujem. So godine tuar tvoj nosim, po dusa tvua kabos je mua trcim. Sega sve ce ti kazem, a nisto ne ti kazujem. Sve znjes a nisto ne znjes. Ot ljudji si se krif a ljudji pesna ti izvadilje. Pesna Jusuf! Pesna najhubava! So godine da se puje nikoga da ne bitisa. Gljedaj ga Jusuf! Slusaj pesna svua! Slusaj ga deneskaka ne si ga slusaf fcera. Zelaj utre ka ne si puaf deneska! Jusuf pesna svua! Gljedaj vek svoj na ogljijalo tudjo. (perde) DRUGI CIN (Kuca Jusufova. Dzemilja gotvi jadene a svekrva, mati Jusufova, gi sedi vise glava i gi bufka lafoj) MATI JUSUFOVA: Ne jen put mu som rekla da ne te zima tebe ama deneska koj slusa matere! Ne si ti za ovaja kuca! DZEMILJA: Zas take zboris, nane? Ostajme jen denj rahat da ugotvim jadenje. Da sum corava i sakatapa vake ne bi bilo. MATI JUSUFOVA: Za mene si corava i sakata ka ne mi si mila. Oci te gljedaje a ne te vidjet, kuca mi grubis ka si vo nja. Rabotas ama i tija so je izrabotano neje izrabotano! DZEMILJA: Ne zbori take nane, ce te cuje Jusuf. MATI JUSUFOVA: Da cuje ta ka si rekla! Srce ne mi je na mesto ot ka stpna noga tvua, fukarecka vo kuca mua. Fukaralak vo kuca zengiljska si donesla. Svi veljet pristala si! Oci ne gim vidjet hubavo! Pogruba te nema! Druga pristafstina je za Jusufa mujego! DZEMILJA: Kakva sum takva, za Jusufa sum hubava. Ne ne odvovaj vake mlade. Teska je kljetva mlajnestina. MATI JUSUFOVA: Jos poteska je kljetva materina! Vo katran da vrijem, ako samo ti da ides ot ovaja kuca! Kucka da bidem ako ne te isteram! DZEMILJA: Nemoj take, majcice mila. I ti snaa si bila. Voda ot noge ce ti pijem. Ostajme so Jusufa mujego da bidem. Karaj me, tepaj me, kvni me, so sakas rabotaj me samo me ostaj so Jusufa da bidem. MATI JUSUFOVA: Trni mi se ot glava! Kuca mi si ogrubela! Ke so ce gazne noga tvua kaf ostava! Vrate i pendzeri pajacina ni fatilje, ne ni vljiza Snce vi kuca! Ljep so mesis gorci, kucica ne go jadet a mene go stavas na sofra! Postelja so mi postiljas smrdi ka ljegalo kucecko! Ruke ti grebet noge ka mi mijes! Pilje vo dvor ne ni vljezlo ot ka se cuje zborenje tvuje! (Bo soba vljezof Jusuf. Dzemilja bega vo soba svua) MATI JUSUFOVA: Hubavo dojde, sinko. Da bese si dosof malo ponapre da cujes snaha mua, kucka so mi se nazbori! Da vidjis mati tvua so trpi ot Dzemka tvua, pristala! JUSUF: Kede je Dzemka? Zas neje ovde jadenje da gotvi? So ti zborila, so ima tbe da zbori? MATI JUSUFOVA: So prasujes mene kede je! Ljaj ti ga vo soba svua ke ti sedi ti ka nesi doma. Idi vidji ga ljice ka ti sari, vedzi ka ti catmojsuje! JUSUF: Zas du sega ne mi si kazala da je take? Ja sve ga vidjujem ka rabota. MATI JUSUFOVA: Da ti kazem? Pa so ka ce ti kazem! Mene usta vlakna mi se nasipa zborejeci pa jope nisto. Jos becar dur si bif ti sum zborila, ti sum moljila da ne ga zimas nja! A ti, Dzemka mua pristala, Dzemka mua hubava! Eto ti ga Dzemka! Tuku mene so pije krf! (Jusuf vljezof ke Dzemka vo soba) JUSUF: So si zborila materi take sto mi se nazbori? Zas si se fuknala vo soba na denj-pladno? Sljezi dolu kave da ni naprajis! Vake lji rabotas ja ka sum nadvor! DZEMILJA: (zelajeci) Saba vo postelja ne me nasla, povnoc dremka ne mi videf. Od prv denj mlajnesta ka zelam. Svekrva jos pred mene ne se nasmijala, jen laf hubaf ne mi progovorila. Ni tebe Jusuf, ni mene vo oci ne ni poljala. Ce ne odvova, Jusuf! Ce te odvova za pare puste, za zengilak vas! Zas me ze nasija? Zas me ze ka si znf od kakva kuca sum? JUSUF: Ona velji ti so nja se karas. Sljezi dolu da pregovorneme ka ljudji. So zelanje nisto ne biduje. DZEMILJA: Ako, Jusuf! Ako, muze. Mati tvua je i mati mua. Sve ce trpim samo so tebe da bidem. (Jusuf i Dzemilja sljizaje preko slubice. Vo vo odaja ke so sedit, mati zbori so Razija – sestra Jusufova) RAZIJA: Poljaj ge nane, ne lji se pristalje ka golupcica dzenetske? Vo devet sela da ge trazilje vakve ne bi ge naslje. MATI JUSUFOVA: Golup i vrana crna! JUSUF: Mati, so ti je deneska? MATI JUSUFOVA: Nisto, sinko. Mati ostarela i ne znje so zbori. Cujek so godine i se ishulavuje. Jos hulava ne mi ste naprajlje. Ako sinko, za tija je mati pusta ot Sajbija dadena. JUSUF: Koj ti rekof da si hulava? Ot sabaelje jene lafoj bufkas, nikogo vo oci ne poljavas. Kazi so sakas? MATI JUSUFOVA: Ses meseca projdoha ot ka si ga zef, ses meseca hulava sum elji ce ishulavim! JUSUF: So ti cini toljku so si ga zagarezila? Rabota koljku moze, te slusa. Celo selo velji blaze ti so imas snaha takva a ti losa i biti! MATI JUSUFOVA: Coravo si dete.! Coravo elj madjojsano? Mati ot nja ce ti umre a ti rabotna, pristala, hubava! JUSUF: Dzemiljo, idi mi donesi setre! Nadvor pohubavo bese. (Dzemilja iduje za vo soba) MATI JUSUFOVA: Ti sum rekla dete, zar jen put: neje ona za tebe! Ot ka ni vljezla vo kuca na fukarlak sve mi udara dusa. Jos pogoljem fukarlak ce ne najde! RAZIJA: Nane, mori, Jusufu mu je hubava. I fukarlak je nekoga blak. MATI JUSUFOVA: Ti da zatvoris usta. I ti so jenogo ciganina drpavogo galjiba mi zboris. Da vi je otec zif da ve vidji! Cef vek fukara se mucif da vi ostaj nesto, da ne bidete fukare a vije ka kucica sljepe so zor fukarlak go trazite! So znjete vije so je fukarlak! Jadenje hubavo ste jalje, solj ne ste macnalje, sve vo postelje meke ste spalje! JUSUF: Za mene je hubava. Nemoj mati, ne zbori take. Jos na gosti ne bila, ot kuca ne iljezla. Popladno ga onesi na gosti pa mije ce zborneme. MATI JUSUFOVA: Nema so da se zbori! Elji ona elji ja! Obehnice vo kucava nema da ostanet a ti vidji koj ti je pomif! Dete, zena druga pa ce najdes ama matere druga nemozes da najdes! DZEMILJA: (sljizajeci preko slubice) Ce ne odvova Jusuf! JUSUF: Mati ima mesto svuje, zena ima svuje. Ti si mi mila ka mati ona mi je mila ka zena! Ti veljim, onesiga na gosti pa poslje ce vidjime. MATI JUSUFOVA: Ka da ga onesem? So ce mi stajet na sofra? Ljep rzan, urda gim je najblago jadenje! DZEMILJA: (trcajeci da go stigne Jusufa) Jusuf, ta setrevo!? MATI JUSUFOVA: Trci po njego, idi vo kave medju muzi! Jos tija ne ti se zborilo. Malo te zborilje ka si bila dejka. Becari zaradi tebe pret kuca vi spalje, po tebe trcalje ka kucica po kucka! DZEMILJA: So sum ucunila toljku so me garezis? MATI JUSUFOVA: Ugotvi se, ne zbori mlogu. Popladno ce te nosim na gosti. Natamo ce zelam na vamo ce pujem. Noga tvua odtekra vo kuca mua ne gazna! (Dzemilja sama, vo soba svua se gotvi za na gosti i zela) DZEMILJA: Dzemiljo, pusta Dzemiljo! Dzemrinja bolajeci da te utepaje! I ostavanje ce te projde preko glava. Si se omuzila da bides turena. Za nisto drugo, ot ses meseca mlajnesta da te isteraje. Ore oci, da se vadjate da ve izvadim, ore ljice da se ores da te izorem. Zas Sajbijence mi dade svze vo nji da se savim? Ka da razelam matere, bovna je stara vo postelja? Ka da kazem ocu ot strama? Ka ce mi izljezet braca vo ljudji? Zas me izvadi, mati Jusufova? Zas svadba mi napraj? Pa jos na konja belogo me dignalje, terljik kljikoten mo obljeklje! Po hubavo vo zemna crna da me stajlje! RAZIJA (sve ga cula Dzemilja) Ne zbori take, snaho. Ne si jos turena! DZEMILJA: Hodi, iskini mi komari, izgrebi mi ljice, iskrsi mi ruke i noge! Hodi, sestrice, ako logava i corava samo da ostanem vo kuca Jusufova! RAZIJA: Ugotvi se, na gosti ce ides. Neje hulaf Jusuf vakvo nesto da turi! DZEMILJA: Mati vi je, Razijo! Mati mu je Jusufu! Ce zbifka a ce ga slusa. Razijo, soberi mi ruo, frlji go vo reka. Frljigo Rasko, druga da ne go obljece. Koske sum isturala dur sum go tkala. Oci ot glava mi iljezlje dur sum go redila. Na ti dukati studene. Zakopi ge vo plajna, frlji ge ot karpa, samo druga da ne ge staj na glava. Svakuje asprice so merak je bocnato. Srce dur rabotalo Jusufa pret oci imalo! Razijo, sestro! RAZIJA: Sve svekrve se takve. Ce zbori pa ce zabraj. Ne se kini toljku, sve ce bide hubavo. DZEMILJA: Zas mi ste zelje? RAZIJA: Ne zelaj, ne si turena ka ti veljim! DZEMILJA: Turena sum. Sosve sum sljecena vo sret selo. Poljaj nis pendjer, ljudji se sobralje da me gljedaje. Sve mi zelje, sve! I dusa mi zelje katilji! RAZIJA: (vika) Ti veljim, ne si more turena pukni da puknes! DZEMILJA: Pet godine sme se sakalje. Sum puala i aksam sum cekala da dojde da go vidjim. Pret vrata mi spaf smijenje da mi slusa. RAZIJA Jos te saka ka ti veljim! Ne zelaj vece, sve svze ge poturame! DZEMILJA: Druga vo postelja mua ce spije. Druga Jusufa mujego ce miluje! RAZIJA: Ako ima Sajbija, nema da ve odvojet! DZEMILJA: Daljeko je Razijo, daljeko ot srce materino, jos po daljeko zelanje mlajnesticino. (Mati Jusufova senala na krevet i puje. Jusuf vljiza vo odaja) JUSUF: Zas mati celo selo si nasipala da sum ga turif Dzemilja? MATI JUSUFOVA: Puj, dete! Sucur kuca mi se opacila. Puj, dete! Sucur dusa fukarecka ot odaje ni iljezla! Puj, sine! Mati ce ti najde popristala i pohubava! JUSUF: Da pujem, majko? Ako je zelanje pujenje, pujem! Sum ga sakaf i ne sum ga sakaf, mi bila zena a zelanje ne gi sum razbiraf. Hulaf sum, majko! MATI JUSUFOVA: Ke ti se oci, dete? Ja ti davam Snce a ti sakas kaf! Pomesti se ot mesto! Orlji akl ti iskljukalje, kucica mozuk ti izelje! JUSUF: Kaf majko, kaf je mif dusa ka grije! Zar druga vo postelja Dzemkina da ljegne? Zar druga vo terljik Dzemkin da gljedam? Zar ruo Dzemkino druga da nosi? Kaf sakam, ot kaf sum naprajen, kaf ce se naprajm! MATI JUSUFOVA: Ce ti najdem dejka so dukati vo komari, so altani vo oci! JUSUF: Sve sum imaf. Ot kosma Dzemkina dukati se stramilje zftilo da kazet, oz oci Dzemkine altani hrdja fatilje. Usta Dzemkina od met je poblaga, na grdji Dzemkine biseri zamaljualje. Sve sum imaf a nemam nisto. Vrati mi Dzemka sve ce imam! MATI JUSUFOVA: Utre ce te nosim hodza da te dune. Koj ti napraj toljku madjije? Koj te madjosa, koj te vedjosa? JUSUF: Nese madjije, majko! Pristafstina Dzemkina pret oci mi sedi, na srce mi se natezila! Zar toljku sina ne razbiras, zar toljku ne vidjis? MATI JUSUFOVA: Idi nadvor malo da ti razmine. Idi falji se drugarim, tugaljaj se seljetu! Ce imas dejka agilarska, dejka naj hubava! JUSUF: (vika koljku ima glas) Si isterala Dzemilja si zaginala Jusufa! Bes Dzemka vo Gora vece ne sedim, tekra Goranka ne zimam. Kuca prazna za glas detecki ce ti zela. Sve so imas scve ce dades da me najdes, i fukara ce bides samo da me najdes! Bidi rada! Puj! Igraj!vikaj svi da te cujet! Vikaj! Ej, more, ljudji seljani, Jusuf ga turi Dzemilja! (perde) TRECI CIN (Isto pasiste i na njego Ofcar i Jusuf. Ofce paset a kucica dremaje) OFCAR: (puje) «Podigni Dzemko, duak kagore, jos jen put da se mije poljame». JUSUF: Koladjere nasinec! A zapiras? OFCAR (ne prestanuje da puje) «Begaj ot tuje more Jusufe, ot tebe imam avalje». JUSUF: A zapiras, a ti je tesko? OFCAR: Ka mi si prasaf pa po kolajno ce mi bide. Ot tesko ima potesko, ot crno ima pocrno! JUSUF: Ne zbori take. Mif mi si ne te prasujem ot stra. Ot kuje selo si? OFCAR: Ot selo ot Sajbija Zaborajeno! JUSUF: Demek ot... OFCAR: Da ne ti kapne nekuje ime ot usta, cudna ce bide! JUSUF: Ajde, de. Ne mi kapinja. Zas toljko se ljutis? OFCAR: Apap, a si jaf nekoga Snce? JUSUF: Ka se prasuje svoj cujek take? OFCAR: A trava? JUSUF: Trava je za stoka a ne za ljudji. OFCAR: I za ljudji ka nemaje druga rabota. A kamen, a si jaf kamen? JUSUF: Ti nesto sakas da mi kazes? Kazi ka mus pravo na srce a ne ka zena ot naokulu! OFCAR: (puje) «Ka me ostaj, mila mati toljku malovo». JUSUF: Ne ovaja. Prvo so pujese, nja dopuj. OFCAR: Akl ti je daden sva rabota da gljedas a ne da meris pajacina na mesecina, JUSUF: I tija je rabota. OFCAR: Rabotaj ga na drugo mesto ovde Mesec ima zbi. JUSUF: Da ne si puaf nasinski ne bi sum dosof ovde ke tebe. OFCAR: Da ne si nasinec kucica bi ti sum nastekaf. JUSUF: Ot ke si znf da sum nasinec? OFCAR: Udaras dusa, pasiste mi zasmrdelo, ofce ne mi paset, kucica mi dremet. JUSUF: Kakva dusa udaram, ja ne ga upazujem? OFCAR: Naculji usi i ce ga upazis JUSUF: Ti nesi galjiba docef. Ka se cuje dusa? OFCAR: I hulavstina ima brata pa nisto. JUSUF: Ja ti reko nesi docef. Koj gi je brat hulavstini? OFCAR: Akal! Akal, apap! JUSUF: Ne mi kaza kakva dusa ti sum udaraf? OFCAR: Dusa fukarecka. Jos ot zat rit ne si se poculjif a dusa ti se opazuala. JUSUF: Ne sum fukara. Aga sum, imam pare da te kupim sosve ofce. OFCAR: Ka bi se kupuaf zengilak so pare svi bi sme go imalje. JUSUF: A so sogo se kupuje zengilak? OFCAR: So svze, apap! Svze sve kupujet! JUSUF: Imam i svze, i ot ke nji ne sum fukara. OFCAR: Nemas! JUSUF: Imam OFCAR: Nemas! JUSUF: Hubavo de, nemam. Ja nisto nemam. OFCAR: Nemas, apap. Si ge isharcif ka si se rodif. JUSUF: Svi zelaje ka ce se rodet. OFCAR: Mije malo pujici. JUSUF: Mije sve losoto. Tebe galjiba sve crna samija pret oci ti sedi? OFCAR: Tija neje mua rabota. Vo citapi ot Sajbija pisane ja ne vljizam. JUSUF: Ne mi kaza zas mije pujici zelame? OFCAR: Jeno, zelas so si se rodif, drugo ka ce vidjis ke si se rodif. Nelji je za zelanje? JUSUF: I ke nas ima hubavstina. Reci ne. OFCAR: Nasinec, da te prasam nesto ama nemoj da se ljutis. JUSUF: Prasaj. OFCAR: A si za saj nasinec? JUSUF: Lafojvi ti imaje zbi. OFCAR: Se ljutis? JUSUF: Ka se prasuje take. OFCAR: Se ljutis, apap. Vo oci ti se vidji oginj. JUSUF: I ti bi si se ljutif take ka bi ti sum zborif za Gora. OFCAR: A ga znjes prikaska Gorina? JUSUF: Sum cuf jena ama ne znjem a je taja ti so znjes. OFCAR: Jena je prikaska Gorina ka so je jena Gora! JUSUF: Ka je take kazi mi ga kakva sum ga zabrajf malo. OFCAR: I ja sum ga pozabrajf od ka sum izbegaf ot tamo mlogu vakat prosof. JUSUF: Demek i ti si izbegaf. OFCAR: Sucur imalo i beganje. Da neje ono... JUSUF: Ot kogo si begaf? Zas da begas? OFCAR: Cajbija ka szdisuaf Gora, gi daf sve najhubavo. Ljudji hubave, plajne... JUSUF: Neje take! OFCAR: Me pratif otec vo plajna da donesem doma trup. Snce grijalo lji grijalo, bos nema pohubava rabota. Hubavo, presece jeno drvo debelo, da bide trup, go vrza i vljeci lji vljeci. Potiste slan mi vljizaf vo usta, oci mi zatvoraf... JUSUF: I ja take sum nosif. OFCAR: Ce poljam trup pa ce poljam Snce. Ono nikako da zapre. Jen tar mi se ucina: Sajbija mi se smije. Sakase da se karam so Sajbija, so Snce, so trup ama... JUSUF: Si se uplasif? OFCAR: Mrsa bese se otpustila, ot kede kuvet da se dade a ne so Sajbija da se karas... JUSUF: Ci se uplasif, kazi pravo!? OFCAR: Jope, gljdam ja Snce, me gljeda ono mene. Oci mi beha pune so svze a akl mi go razbudiha lafoj: «AKL TI JE DADEN CUJEK DA BIDES! TI GO NOSIS VO GLAVA GLAVA DA IMAS! CUKNI GA MALO, PUSTINJA! I DRUGE SELA IMAJE, I DRUGE PASISTA SE NAHODJAJE!» JUSUF: I toga si izbegaf? OFCAR: (puje) «Zamalje, Jusuf, premalje na Sistejecke grobista». JUSUF: Ne zboris pravo. Ovaja rabota neje ot trup. I pogoljeme trupoj se nosilo pa ne se begalo. Da ne ti stajf nekoj puska vo nos, elji nos pot grlo? OFCAR: Galjiba trava losata si jaf mesto porucek? JUSUF: Nasinci sme, se razbirame. Svi sme imalje po jena muka so sme doslje ovde. OFCAR: Ti cimbilje a si nasinec? JUSUF: Kogo si ostajf doma? A si imaf matere i oca? A si bif zenet, a si imaf deca? OFCAR: A si dosof da cujes zelanje elji pujenje? JUSUF: Zelanje je musko pujenje! OFCAR: Sucur i ti nesto humno kaza deneska. JUSUF: Trni ga hubavata pa da idem. OFCAR: Utre, ka ce mi pocinet ofce, ge ispotime od lafoj hulave. JUSUF: Ofce da ti pocinet? OFCAR: Teske se zelanice muske a ofce imaje dusa o srce da razberet. Ovde, apap, i ofce sakaet da se rahat. JUSUF: Hubavo de, utre a ce te najdem ovde? OFCAR: Opulji oci da zagljedas dusa fukarecka. JUSUF: Za trupot me izmami, ne si izbegaf od njego. OFCAR: I ti mene a ja ne te prasujem, gljedam rabota svua, halujem hal svoj. Idi sega da ne ti se pomesti kuca ot mesto. JUSUF: Ako je take, sedi so zdravje, ja otide. OFCAR: Ne sum plajna pa da sedim na jeno mesto! JUSUF: Ka ne zborna jen laf pristaf? OFCAR: Idi so zdravje, ka trazis belja! (perde) CETVRTI CIN (Sve isto: OFCAR, JUSUF, OFCE, KUCICA. Samo je denj utresnji) OFCAR: (puje) «Turaj kozuf, adzo Imer ot ramena». (sam sebe zbori) Turi sve od sebe, nema fajda! Ovde dusa bolji za Tamo, Tamo se vidjuje vo son Vamo! I Vamo i Tamo si pecurka! I ne samo pecurka; njiva si bes dos, plajna si bes snek, mlajnesta bes rozda, mati bes deca, mus vo kuca zenina, domazec vo kuca svua! Frljaj se, ripaj, ljetaj! Begaj koljku saka! Nama fajda, nema! Pisanica sve po tebe trca! Pisanica samo nam pisana! Ka ti se traje tupani vo glava ti uzivaje. Ka ti se puje jezik trajenje ti vrzuje. Noca, ka ce ti dojde dremka, ako dojde; uspi se ako si mus! Decica so ruke srce ti vadjaje, zena so prtlje dbovo oci ti bocka! Mati, mati tvua, vodica vo nos ti tura, otec ot pot jezik pare ti vadja! I ka ce se uspijes: meljajicinja ot Trup kuca drugomu prajet! Trcis po zena svua a ona napromeneta, nasmijana, kakva neje tvua? I neje tvua! Saj i Mama se brkaje vo tebe... dur ne te razbudi saba... JUSUF: A svakua saba neje umna! OFCAR: Me najde? JUSUF: Deneska ne si ka cvera. OFCAR: Deneska i cvera se trcaje i samo jen put se stiginaje. Za cujeka je po hubavo nikoga da ne se stignet! JUSUF: Bas nikoga? OFCAR: Na tamo svirladzije ga tegnet! JUSUF: Ot nja lji si ga cuf hubavata? OFCAR: Kua? JUSUF: Hubavata. OFCAR: «Sedi so zdravje planino, Zdravje da mi imas». JUSUF: Taja i ja ga pujem. OFCAR: Ka si raat ilji ka zelas? JUSUF: Ka sum raat. OFCAR: Sega a si raat? JUSUF: Malo. A ti? OFCAR: Jos pomalo ot malo! JUSUF: Koj ti ga kazaf hubavata? OFCAR: Selo. JUSUF: Ot Sajbija... OFCAR: Zaborajeno! JUSUF: Zas vikas toljku? OFCAR: Takvo mi je smijenje. JUSUF: Ispuj ga hubavata. OFCAR: Utre. JUSUF: Koljku utrinja ce bidet? OFCAR: Deneska i utre se trcaje i ... JUSUF: Po hubavo za cujeka nikoga da ne se stignet! OFCAR: Nekoj ti kazaf. JUSUF: Ti fcera! OFCAR: Zas vikas? JUSUF: Takvo mi je zelanje. OFCAR: Sucur ot Sajbija ka znjes da zelas. JUSUF: Na Dunja svi zelaje i se smijet. OFCAR: Aje take? JUSUF: Take veljet. OFCAR: I mlajneste se smijet? JUSUF: Mlajneste pujici. OFCAR: Beljki tvua, mua ne. JUSUF: E more, apap, da si ga videf pristafstina ne bi si zborif take. Da si go cuf smijenje usta sve zasijena bi ti bila. OFCAR: Hulaf si! JUSUF: A ti? OFCAR: Hulafstina ima... JUSUF: Brata! OFCAR: So da gi cinime ka gi je take pisano? JUSUF: A akal? OFCAR: E, akal ima dva brata. JUSUF: Demek, cift mu se? OFCAR: Cift! JUSUF: Kazi kuje mu se? OFCAR: Merak i fukaralak! JUSUF: Ama mu ga najde OFCAR: Zar ja mu sum ge nasof, mu ge naslje ljudji! JUSUF: Elji Toja Gore take pisaf? OFCAR: I On! JUSUF: Jusuf premaljef, veljis, ot merak i fukaralak? OFCAR: Ot akal! JUSUF: Se smijes? OFCAR: Zelam! JUSUF: Koj ce te razbere tebe? OFCAR: Tenesar! On svi ne sljica golje. JUSUF: I deneska ne mi ga ispuvujes? OFCAR: Koska ti vo grlo! JUSUF: Zas se ljutis? OFCAR: Se smijem. JUSUF: A utre? REDZEP: (trca kake nji i vika ot daljeko) Mustolok! Jusuf-ago! Zena ti rodila musko. Sin, ago! OFCAR: Demek, utre ne doidjas? JUSUF: Sucur ka je musko. OFCAR: Utre ne doidjas? JUSUF: Ce dojdem, gljedaj da ne ti izbega dusa! REDZEP: Ago, kuca ti je puna so dzemajet a ti so ofcara hulavogo, hulave lafoj zboris! OFCAR: Ugotvi se za rados. Zalos i radis vo jen denj se szdisane. Ka se zatvoraje oci, Mamidunja ne hulavi. JUSUF: A ce pujes utre? OFCAR: Beljki. Deneska i utre se daljeko. JUSUF: Zas sve crne lafoj vo usta nosis? OFCAR: Ostaj me rahat pa ce vidjis! JUSUF: Ostaj ofce, hajde ke mene doma da jades i da pijes so sakas. OFCAR: Ne ti biduje taja rabota. Dva muza na jeno mesto ne biva da zelaje. Idi da ne ti izbega rados. Date zelanje da ne zi zabraj, da ne ti zela dzemajet mesto nego. JUSUF: Dzemajet se bere i na loso i na hubavo. OFCAR: Na hubavo pujici trca, da se najade i da se napije. REDZEP: Hajde ago! Ofcar hulaf ti zef akal! OFCAR: Sobran dzemajet – isturan rahatlak! JUSUF: I ofce sobrane sedet. OFCAR: Da bidet rahat i nikomu da ne dosdjujet! JUSUF: Sedi so zdravje! OFCAR: Ne sum plajna sve zdraf da sedim. Idi da ne razelas matere! JUSUF: Ne mi je ovde. OFCAR: Si ga zabrajf Tamo ka si begaf? JUSUF: Necela sama da dojde! OFCAR: Mamis! I otec necaf da ti dojde? JUSUF: Me ostajf koljepce! OFCAR: Umref ilji si go umref? JUSUF: Otisof Sajbiji na gosti, mlogu hubaf cujek bif. OFCAR: I ti bes oca i bes matere beres dzemejet? JUSUF: Sam se bere, takof ni je adet. OFCAR: Mamis a oci ne zatvoras. Sam sebe grop kopes i dzemajet beres da ti se cudi! REDZEP: Ne lji go vidjis da je hulaf? JUSUF: Hulaf elji ne, pravo zbori. OFCAR: Idi elji pisman ce bides! JUSUF: A ce bides i utre Ovde elji po dusa da ti idem? OFCAR: Gljedaj da ne zagines. JUSUF: Sedi so zdravje! OFCAR: Nesum plajna ama ako, ot cujeka sve se trpi. (Jusuf i Redzep trnaha) REDZEP: Sucur se otkaci. Ka biduje hulaf cujek umnogo da hulavi?! (perde) PETI CIN (Vrne dos. Denj je druk. Isto pasiste, iste ljudji, iste ofce, iste kucica) OFCAR: Nemami go aga. Da ne se naprajf kamen ot radost? So mi trebese da mu zborim za matere i oca. Cimbilje cujek ka trpi razbudujene? Ot hater go cekam na isto mesto a on nemago. I ja hulaf sum, vo tudjo ogljedalo sakam da se gljedam. Imajeci svuje vo tudjo se gljedam, tudje kradem. Zanajet je zanajet. Po hubavo ja da ga viknem, pa koj ce cuje ce cuje. (puje) «Ej more, Jusuf adzija, Ta so ga turi Dzemilja». Ga turi! Mlogu tesko je zena nasa da turis. Reci gi mrs i sama ce ide. Nice ufne ni ce zbifne. Ama, da gi poljas vo dusa; pocrno ot terljik ce vidjis, po bruco ot kamen ce te popari. JUSUF: Da ne izbegala sama, ot cejf? OFCAR: Zena nasa ima cejf? Da ga tepaje, da ga karaf, glas ne pusta! Da ga pecet, svza ne gi iljiza. JUSUF: Hubavo, de! Ga turif! Go nateralje da ga turi! OFCAR: Zas ne slusaf ka go teralje da ne ga zima? Dva puta ne lji se slusa dusa svua? JUSUF: Ga sakaf i ga zef! OFCAR: Da ga sakaf ne bi ga turif! Sakanje je kajnak; sve tece i vo sretljeto ne precrknuje. JUSUF: Ga sakaf ka ti veljim! OFCAR: Sebe mamif! JUSUF: A se trpi zelanje materino? OFCAR: I Dzemilja bi bila mati. Tebe ka so ti iduje na vodenica. Galjiba mati je hubava samo ka je nasa mati. I mati slusa sina koljku da je losa. JUSUF: Ispuj ga pa ce vidjis a je take. OFCAR: Insan ga doteruje ka so ujdisuje, nekoj so ce premaljuje ne alderisuje! JUSUF: Da ne ne mu bila pristala? OFCAR: (puje) «Nelj bese, more Jusuf, tenka visoka? Nelj bese, more Jusuf, Bela crvena?» JUSUF: Tenko i visoko, belo i crveno ne je za svakogo pristalo. OFCAR: Mami se apap, dadeno ti je! JUSUF: Zas toljku ga zaljis Dzmilja? OFCAR: A ti je pristalo dete? JUSUF: A cu so te prasa? OFCAR: A ti je hubava zena? JUSUF: Da ne ti je svoj nesto? OFCAR: A ti je rada mati, a ti rekof hairljija otec? JUSUF: Ksaj, apap, ksaj za srce. OFCAR: I ti ksas a ne denetisujes! JUSUF: Demek svua ti bila. OFCAR: Pujici tebe ot mene! JUSUF: Pristala bila, neka bide po tvuje. OFCAR: Hanema Gorska! JUSUF: I natamo? OFCAR: Mu odvrzalje uckur! (puje) «Razijo, mila sestrice, osedlaj konja Dorija». JUSUF: Puj, pujga du kraj! OFCAR: Svze Dzemiljine mi suset grlo! JUSUF: Zena da ti bila toljku ne bi ga zaljif. OFCAR: Zena mua Sajbija ne ga zalji ta ja! JUSUF: I a gi stignaf? OFCAR: Ga stignaf da izmeri koljko mu je pljitka pljukanica! JUSUF: Tudja pljukanica brckoljis a svua ne vidjis. OFCAR: (puje) «Podigni Dzemko, duak kagore, jos jen put da se mije vidjime». JUSUF: Takve ti se haneme goranske; jos udarala dusa mua drugomu otisla!? OFCAR: Da ne ti se premuzila mati so znjes koljikaf je merak dovicin!? JUSUF: Se ljutis? OFCAR: Se smijem! JUSUF: A ona Jusufa a go sakala? OFCAR: Otec i mati ga nateralje da go saka. JUSUF: Ona a go sakala? OFCAR: Nemala po umna rabota. JUSUF: Zena so saka trpi. OFCAR: Gi se izurvalje zidoj vadejeci ge so svze. Pendzeri na ke grobista i gljedalje, gropce em presno em sega kopano ga cekalo i gi se smijalo. Bajrak crn komari mlajnestecke gi mosif a verem svatoj gi vodif. JUSUF: Lose sonoj vidjujes. Verem na svadba ne iduje! OFCAR: So kolajno je tudja svadba da izigras! JUSUF: Se omuzila za drugogo! OFCAR: Da ne ostane gropce bes dzenaze! JUSUF: Kosnica bes tresnje ne sedi. OFCAR: Sucur zena musko ti rodila! JUSUF: Natamo kako je? OFCAR: Utre, ago, utre! JUSUF: Utre ne doidjam. OFCAR: Ce dojdes. Take ti je pisano! JUSUF: Pisano se brisi, kaljavo se mije! OFCAR: I hulave ljudji mret! JUSUF: Veljis i ja sum hulaf!? OFCAR: Aga ljudji go prajet ljudji go turaje! JUSUF: Puj jos malo. OFCAR: Utre, ago! Deneska svze Dzemiljine boljet. Utre za Jusufa ce zelame. JUSUF: Utre ce imam gosti. OFCAR: Dzemajet nema druga rabota. JUSUF: A ce bides ovde? OFCAR: Utre se puje zelanje Jusufovo. Ovde elji Tamo on je na ret. I druge cekaje na ret. JUSUF: Koga ce pujes pujenje? OFCAR: Ka ce se menja Dunja! JUSUF: Sega ti Sajbiji citap mu krades. OFCAR: Djunaji tvuje mijem! JUSUF: Zas me slusas? OFCAR: Tebe take ti se vidji. Coraf cujek mislji svi se corave ka njego. JUSUF: Pa ce pujes pujenje! OFCAR: Vucim i rujenje gim se kazuje ka pujenje! JUSUF: Ovde nemaje vuci. OFCAR: Jeno fcera ti bese ovde! JUSUF: Redzep je hubavo dete. OFCAR: Tvuje neka bide! JUSUF: I ono ima dertoj svuje. OFCAR: Ne mu se ka muje i tvuje. JUSUF: Tebe mlogu loso ti je? OFCAR: Da te kvnem ne biduje, zakvnat si ka si roden. Dve kljetve, jope veljim, mlogu ce ti bidet! JUSUF: Svi se zakvnate so po jena kljetva. OFCAR: Idi ago, sega belje doterujes. JUSUF: Da sum slusaf kljetve ne bi sum bif ovde. OFCAR: Ot daljeko ima podaljeko, ot beganje ima po beganje, ot belja ima po belja. JUSUF: Sucur so nema ot mreska po mreska. OFCAR: I tija ima. A sakas da umres elji da te umret? JUSUF: Ne lji je sve jeno? OFCAR: So nos elji altipatlak? JUSUF: Ka mres-mres. OFCAR: Da ti go trnet ot ke gusa elji ot ke sija? JUSUF: Mreska je i jeno i drugo. OFCAR: A ce ima vakat da te zakopet? JUSUF: Ovde nemaje smegoj. OFCAR: Idi ago. Lafoj lose mi doidjaje na gosti. JUSUF: Gljedaj lafojvi da ne te izmesaet. I utre trazi nekoj da go ceka. OFCAR: Utre, ago! Ne mi velji da sedim so zdravje. Zdravje mi je zemeno ka sum bif mlat! (perde) SESTI CIN (Grobista sistejecke. Jusuf ga stignaf Dzemilja-mlajnesta) JUSUF: Podigni Dzemiljo, duak ka gore, jos jen put da se vidjime! DZEMILJA: Begaj ot tuje. Cujek, ot tebe imam avalje! JUSUF: Zar ot mene avalje? Mus i zena sme bilje, vo jena postelja sme spalje! DZEMILJA: Da je samo jeno avalje, bi se trpilo. Ot sve sela, ot sve zene se sobralje vo mene da zimujet, postelja da gim bidem. JUSUF: Ke ti je dusa, Dzemiljo! Sljezi ot konja! DZEMILJA: Ako mi trazet dusa ce ga najdet vo komar dejkin medju dve plajne pobodena. Ako mi trazet ljice ce go najdet vo Mesec uspijeno. Oci mi se vo puas materin, dve jabucica za cedo cuvane. Svze mi se vo sadrvan zakljucene a ruke so prpljac brzane, noge so koprive nasarene! JUSUF: Sljezi od konja da begame zajeno. Ce te onesem ti ke so ce reces! DZEMILJA: Me oneslje na gosti, blage gosti mi naprajlje! JUSUF: Mati mua oja ni gonaprajla. Ne ja, Dzemiljo! Ne ja! DZEMILJA: Na mene ostanaf terljik crn i sitarka bela, mesto mene svekrvi ruka da zemet. JUSUF: Zas si ostajla da te premuzet? DZEMILJA: Sum cekala Jusef da dojde da me zeme ot gosti. Ako selo zborilo, ako ljudji mi se nasitualje. Na cardak noc mi proidjaf, sum go cekala smijenje da mu vidjim, saba so rosa me mila hodenje da ne mu cujem! JUSUF: Sum dosof, Dzemiljo! Tuje sum! DZEMILJA: A on ne dosof. Cedo vo mene mi se isusilo. Ni jadenje ni pijenje vo mene ne vljezlo. Mati verem mi fatila, otec bes lafoj mi ostanaf, braca pustina fatilje nigde kblje ne gim se znje. JUSUF: Sljezi ot konja, aginica da bides! DZEMILJA: Koj si ti, zas mi zastanujes dzenaze? JUSUF: Jusuf sum! Jusuf tvoj! DZEMILJA: Jusuf mi umref ot kuca ka mu sum iljezla! JUSUF: Ne si dzenaze, drugomu te noset, drugomu zena da bides. Okulu tebe se svatoj tvuje! Zar ce zaborajs sakanje nase?! DZEMILJA: Ne mi opiraj insan! Dzenaze ne fela da se opre. Ni dzenaze rahat ne me ostavaje, koske nasitene da mi pocinet. JUSUF: Najdi dusa i sljezi od konja. Ce ideme nikoj ke so ne ne znje. Ja ce ti pujem a ti ce mi se smijes! DZEMILJA: Veljet, mus so prva zena na Taja Dunja se nahodja. Beljki i ja ce se najdem so Jusufa? JUSUF: Ke ce ti dusa, Dzemiljo? DZEMILJA: Ako mi trazet dusa ce ga najdes medju... (Tupani za tupalje, svatoj za igralje. Jusuf ostanaf sam na Sistejecke grobista) JUSUF: (vika koljku ima glas) Duso, iljezi sama!Goro, majcice mua, tekra vo tebe ne idem! Mi otide Dzemilja drugomu! Otide drugomu Snce da bide! Gljedaj majko, kuca prazna! Puj majcice, koljepcetu isusenomu! Bidi rada, mati Jusufova! Bidite rade, plajne namurtene! Bidite rade, vode studene! Bidite rade, ljivade isposnete! pujte dejke, so zor dadene! Pujte becari, so zor zasakane! Pujte biljbilji, i ako ne vi sepuje! Pujte svi! Gljedajte muza bes stram ka zela! Goro, mila, puj i ti! Tekra vo tebe ne idem, Goranka tekra ne zimam?! (perde) SEDMI CIN (Isto pasiste. Grije Snce) OFCAR: (puje) «Zamalje Jusuf, premalje na Sistejecke grobista». Mus premaljef, go isteknalo. Teknatice nase ni more ge davi, ni zemna ge pokriva. Tesko je da slusas matere, jos po tesko da ne ga slusas. I vake i take insan zbori vo pujenje te stava. Ka se rasvestif, poljaf nebo vo oci i izbegaf. Noga tekra vo gora ne mu stpnala. Ama jope... JUSUF: Se susif! Mrsa hodila, se smijala, druga zena nasla ama dusa, dusa ostanala na Sistejecke grobista!jeno zboris ka si so mene, drugo zelas ka si sam. OFCAR: I Jusuf je cujek. Deneska je denj negof. JUSUF: Koj si ti cujeclak da meris? OFCAR: I muzi se ljudji. JUSUF: Gljedaj go sega?! Cvera ke pljuknaf deneska ljize. OFCAR: Kakof je takof je, moj je! Hasinec je! JUSUF: I tvua husta hubave lafoj znje da zbori. OFCAR: Potesko za Jusufa. JUSUF: Zas Dzemilja ne premaljela? OFCAR: Da ne ozive JUSUF: Zar i ona umrela? OFCAR: Ka ga turilje. JUSUF: A umrela elji ne? OFCAR: Mreska ne doidja ka ga vikas. JUSUF: A je ziva sega? A ima deca? OFCAR: Koljko sljiva osusena so radja. JUSUF: A Jusuf? On a je zif? OFCAR: Veljet; mlajnesta mati so mu ga nasla nasarena ga ostajf. Nis odzak izbegf. JUSUF: Mamet! OFCAR: I ti mamis! JUSUF: Zas ne gljedas rabota svua? OFCAR: Da ne ti bif Jusuf nekua svojstina? JUSUF: Dzemilja mi bila svua! OFCAR: Vidjim ja nesto smrdi. Ti naopako si se potkuvaf JUSUF: A si poljaf nekoga oci svuje elji sve tudje ceprkas? OFCAR: A ge parosa age? JUSUF: Oni mene parosalje. OFCAR: Sucur dete ti je so nareda Sajbijina a zena ti ostanala ziva. Age so nemaje na sogo da se cudet, nemoj da brotas. Oni drugogo ce najdet mane da mu gljdaje. JUSUF: Bas take ka so veljis: dzemajet se bere ka nema pohubava rabota! OFCAR: I ovde galjiba rahatlak ti se isabif? JUSUF: Ke da ides, ke da begas lafoj na tebe trcaje! Ot Gora ne se bega! Mene deneska i utre deneska mi se stiginaha! OFCAR: Ka ce ti se stignet deneska i utre cujek ne ge upazuje. JUSUF: Utre ne doidjam! OFCAR: Vidjim, ce begas. Du kede? Du koga? JUSUF: Trupot jos neje na mesto. OFCAR: Neje take ti som mamif. JUSUF: Sega mamis! OFCAR: Ako begas, zemi zena so sebe i ona je mati. Zemi dete so sebe i ono mus ce bide. Zemi ga da imas svze koj da ti nosi! JUSUF: Njim Ovde gim se trcej deneska i utre. I da sakam, a sakam, da ge zemem ne mi idet. OFCAR: Pa ce te najdet. Koljku da begas nisan ce ostajs. JUSUF: Sedi so zdravja, zdravje da mi imas! OFCAR: Zena i dete zemi so sebe! JUSUF: Seljam mi cini materi, seljam mi cini Djemilji, seljam mi cini Gori! (Jusuf otisof trcajeci. Ofcar ostanaf sam da ispije jos jen tutun pa da se vrati vo Gora) OFCAR: (sepoti) Nikoj tekra ne go videf Jusufa. Elji? Po hubavo neka ostane vake; Jen tuar knige isharcilje pesna da mu napisaet! Jeno more lafoj frljilje da zboret za nego! Mati Jusufova sve pare, sve dukati ge isharcila da go najde Jusufa! Ama, takof cujek tesko se nahodja. Deneska i utre ka ce se cuknet noc i den se smijet. Noc i den ka ce ciftojsujet ce se rodi sin boguan vo zemnja da vljeze! Begaf, fukara; dve Dunje prosof, memljecet menjaf a vo pujenje ostanaf. Take mu bilo pisano! (palji jos jen tutun) nikoj tekra ne go videf a on sve tuje bif. Takve ti sme mije; ka ne vidjime vidjime, ka vidjime ne vidjime! Sete so zdravje plajne ja otide vo Gora pristala! (perde) OSMI CIN ( Jusuf,Dzemilja,Mati Jusufova,Razija,Muzi i Zene,Deca i Dejcica. ) Tupaje tupani,svirit svirlje,kolo se vrti OFCAR: I ovde te najde. JUSUF: I ot ovde ce begam! OFCAR: E,tija cudo nema da go vidjime.Oja kolo se vrti bes nijet, koljku da se vrti. JUSUF: Svakuje kolo se kine! OFCAR: Tamo so se kinalo Ovde je jako.Otpisaj um ot beganje. JUSUF: Ne se trpi voljku insan na ramenja! OFCAR: Tamo si g braf dzemaet Ovde ti dosadja?! JUSUF: I ovde se bere za sejr!Poljaj gim ljicina,ne lji gim vidjis oci!? Svi pljukaje na muka mua,svi mene se nasitujet! OFCAR: Ovde ka se zela ne se puje! JUSUF: Hubavo svi si ge sobraf,jos trupot da je ovde!? DZEMILJA: Ovde sum! Vidji me vo vakat da ne ti pukne srce jos jen put. JUSUF: Ti traj! Muzi ka prajt muhabet zene trajet! MATI JUSUFOVA: Take je, sinko! Cutek je za zena.Tepaj i gajlje nemaj! OFCAR: Galjiba si zaborajla,i ti si zena-dusa muzova si kinala! DZEMILJA: I ona ka mene; zena bila trup se naprajla! MATI JUSUFOVA: Ti si trup! Ot tebe sin mi izbegaf! JUSUF: Ne mi zadevaj matere,da ne bides pisman! OFCAR: Ovde ruke ne tepaje,nog ene slusaje.Ovde lafoj nemaje mesto svuje, se zborit da dzornet jos jen denj du Djunkijamet. JUSUF: A ima Ovde noc? Kede je ovde rahatlak? OFCAR: Hubavsina tamosnja,noc ovdesnji. Koljku si sijaf toljku ce znjes! DZEMILJA: Koljku so imam ja rahatlak toljku ce imas ti! MATI JUSUFOVA: Da ne ti bilo loso,dzadijo fukarecka!? Matere od sina si odvojla.Tuku,i ja hulava,so znjes ti so je rozda! DZEMILJA: Ja ne znm so je rozda? Dete muje suho vo mene sedi. Svze muje go isusilje,ufkanice muje jadenje mu bilje. Zengilak tvoj go isusif.Ljudji! Poljajte gi oci ljudji! Oci gi se ot pare szdisane so dukati presipane. JUSUF: Kede sum ja? Vije ste se karalje a ja sum begaf! DZEMILJA: Mamis,mizu! Laf ne sum zbornala,usta zakuana mi bila! JUSUF: Zasto tamo ne si zborila,beljki ne bi te turila? MATI JUSUFOVA: Pa jezik da gi go izvadim.Za tija lji ti sum porasla, kucka fukarecka so mene da se kara! OFCAR: Svekrva i snaha se karaje ot ka se szdisane i dur ne zapret! JUSUF: Bos tvuje ne se karalje!? OFCAR: Da sum ge slusav ka tupan bi sum dosof! MATI JUSUFOVA: Da ne mi bila pisana na hise ovaja,sve po hubavo bi bilo! Oja mi ga donese ne prasano! JUSUF: Ti sum prasaf. Ti si bila da ga vadjas. MATI JUSUFOVA: Sega ce reces i svadba ja ti sum prajla. Svi ste igralje; otec ti igraf, ti si igraf, Sestra ti igrala. Ja sum sedila I sum zelala. JUSUF: Otec koljepce me ostajf. Ti cift tupani si fatila selo da pukne a sega incar ge cinis. MATI JUSUFOVA: Tebe cejfoj sum doteruala, I jope mati losa je. DZEMILJA: Jena godina ne mi si istrpila! MATI JUSUFOVA: Kuca ka bunjiste mi smrdila, ke so si gaznala si glotnjila! JUSUF: Dusa cvecojna udarala. Jos dusa nejzina vo mene sedi. OFCAR: A si stignaf, apap? Otvori oci, noc je mlogu daljeko! MATI JUSUFOVA: Ofcariste hulaf, ti vakvo dete mi go napraj! DZEMILJA: Ti nane, ti vakvogo si go naprajla! Ke ce ti dusa? RAZIJA: Ste ga naslje matere stara pa udrite svi! Tamo bila Mamidunja. Slusajte tupani ka tupaje, svirlje ka sviret. Cije se vakve tupani cudne, komu tupaje vo nijeno vreme? MATI JUSUFOVA: Nejzine se, dzadijine se! Jos postelja Jusufova ne gi istinala vo druga ljegnala! DZEMILJA: Da te kvnem, kljetve ne ti se facaje, da zelam oci voda nemaje. JUSUF: Hubavo velji mati, ka mi si sakala zas za drugogo si se premuzila? DZEMILJA: Da imas dusa svirlje bi ti kazalje. OFCAR: Zena nasa; ljis vo more, vlakno vo suma, kapka vo oginj. MATI JUSUFOVA: Da ne ti je sestra toljku so ga zaljis? OFCAR: Da mi je sestra ne bi sum ga premuzif. Imam toljku oci da vidjim koljikaf je merak dovicin! JUSUF: Nemas oci da vidjis koljikava je zelajca muska! OFCAR: Mus nosi altipatlak! JUSUF: Zar matere da utepam? OFCAR: Lko je da puknes I da utepas. Tesko je da utepas I nikogo da ne uplasis! MATI JUSUFOVA: Ot usta hulava lafoj jos po hulave! DZEMILJA: Da mi si utepaf ako, vake… MATI JUSUFOVA: Poljaj ti nja. Mesto ja da zelam ona drosulj pusta! OFCAR: Zar biljbilj da se strami ka puje? MATI JUSUFOVA: Ti traj. Sve pare ti sum ge izdavala da go najdes I da go doneses doma a ti jos podaljeko si go onesof! DZEMILJA: Merak za pare ne se kupuje! MATI JUSUFOVA: Jezik dlg na tija deredje te doteraf! JUSUF: Take je mati, sega vidjim! DZEMILJA: Mustina tvua svi ga videlje, beganje ti ga vikaje! Ovde ce zborim tamo so sum trajala! Otekra boljke ne mi se postiljaje ama… JUSUF: Jos da reces da sme se sakalje I sve na mesto ce dojde! DZEMILJA: Sme se sakalje, Jusuf. Dur sum bila vo roda, druk dur me ranif, hubava vi sum bila! MATI JUSUFOVA: Ti si imala da jades vo roda!? Ljep rzan I urda parljiva najblaga vecera vi bilje. Bakrdan ka ste imalje seljetu ste kazualje! DZEMILJA: I urda I kamen se blage ka je srce pacno! OFCAR: Vakva japija ne se praj ot urda I ot bakrdan! JUSUF: Ne se kpi vo tudj hamandzek! OFCAR: Zas vikas? JUSUF: Se smijem. DZEMILJA: Zelam! MATI JUSUFOVA: Se raduje! NEKOJ OD INSAN: (puje) «Nelj bese tenka visoka nelj bese gorska hanema». MATI JUSUFOVA: I jabuko je svetno a vo ntra gnjilo! DZEMILJA: Da si rekla si ge ognila lafoj mesto bi ti fatilje. Mesec mi je sait, on me teraf da trajem. On ot ka ce ide na spijenje ja sum zelala. JUSUF: Zas da zelas? DZEMILJA: Zas me teras tupanivi da ge zastanem? Neka igraje ljudji, oni ne se ka nas, rade se, raspuane, bes muka se. MATI JUSUFOVA: Koj te brani idi i igraj! Idi fati se za muzi! Idi, orospijo! DZEMILJA: Ka mi se igralo postelja so svze sum strcala, jabuko isuseno sakalo da mi rece: Zelaj mlajnesto, ka mene se napraj! Mene pa crfci ce me izedet, tebe nikoj nema ni da te polja! MATI JUSUFOVA: I crfci znjet so je hubavo! DZEMILJA: Zbori so sakas, vikaj svi da te cujet. Beljki nekoj ne te znf kakva si? JUSUF: Mati mi je, Dzemiljo! DZEMILJA: I ja sum sakala da bidem! OFCAR: A be dejce, so ti proslo preko glava!? JUSUF: Prasaj mene so mi proslo preko glava. OFCAR: Mlogu tesko je aga da bides, mlogu tesko?! NEKOJ OD TUPANI: Tupanivi se za vas fatene, so cekate? JUSUF: Za mene ne se! OFCAR: Ka sum sakaf da igram fukarlak pred tupan mi zastanaf. MATI JUSUFOVA: Dva cifta mu sum fatila ama za kogo, za ovaja ovde. DZEMILJA: Mene mi tupalje Tamo. Sum bila mlada, sum imala gljedanika hubavogo, sum se raduala muzu pohubavomu. Sum ljetala rada ot plajna na plajna, ot kajnak na kajnak. Mladost pusti. MATI JUSUFOVA: Talkalka samo, samo da talka gljedala. OFCAR: Radujenje dejcecko nema mera! JUSUF: Ka bi sum bif jos jen put becar. So hubavo bese. DZEMILJA: Cef denj ti sum cekala da ti cujem glas, dusa na granka mi bila obesena dur ne dojes. Nema ljivada ot ke ne ti sum okinala cvece, nema pilje so ne sum go prasala kede si. Mi si kazuaf prikaske; devet ce imame sve ce bidet pristalje na mene. Zalj jen put mi si teraf da ljetame povisoko ot plajne, pujici ot orlji. Sme ljetalje i sme se smijalje. Zalj jen put pret vrata mi si spaf. Sum sse plasila da ne nastines. Ti mi si veljif: Ne spijem Dzemko, slusam srce tvuje ka se raduje, celjivam zemnja noga ke ti gaznala. MATI JUSUFOVA: Orospija! Ti sum rekla da je orospija! Dete, otvori oci i Ovde orospije sve zimaje a nisto ne davaje! RAZIJA: Ostaj ge mati. Oni ostanalje na Sistejecke grobista pokrijene so duak crn. JUSUF: Hubavo me seti. Zas ne me polja na Sistejecke grobista? DZEMILJA: Kede? Koga? OFCAR: Ruho na starka grubo je, Snce vo zima oci zatvora! JUSUF: Nja sum prasaf! DZEMILJA: So si trazif na Sistejecke grobista? MATI JUSUFOVA: Ona tebe nikoga ne te sakala! JUSUF: Sum bif i sum... OFCAR: Premaljef! Ripni jen put muski! JUSUF: Tebe sum trazif, tebe Dzemiljo! DZEMILJA: Ja tamo ne sum bila. Nikoga ot kuca tvua ne sum se pomestila! JUSUF: Si bila! Si bila popristala ot Pristavstina, pohubava ot hubavstina. Si bila samovila na konja belogo! Si bila za drugogo ugotvena! MATI JUSUFOVA: Dete, pomesti se ot mesto! Zalj po nja da trcis? JUSUF: Kazi mi zasto? Zasto, Dzemko? DZEMILJA: Po tudja mlajnesta si trcaf. Jasum sedila vo odaja bela ka kukajca crna. MATI JUSUFOVA: Mami drugogo. Jedva si docekala za drugogo da ides. Jusuf neje dotoljku hulaf! JUSUF: Zas ne sljeze ot konja? DZEMILJA: Ne sum bila na konja! OFCAR: Mrtof cujek a sljiza ot teneser? JUSUF: Si imala avalje ot mene. DZEMILJA: Mlajnesta tudja, Jusuf! Ja tamo ne sum bila! NEKOJ OT INSAN: Tupani ni razelahte, svatoj ni poplasihte! DZEMILJA: Rucice mi ostanaha knojsane, vedjice mi ostanaha catmojsane! Za tebe, Jusuf, sum ge sarila! Zas ne me ostaj noge da ti celjivam, pod slubice da ti spijem. Starka me isterala, zena zena turila! JUSUF: Ne sum znf da ce te istera! DZEMILJA: Ako, Jusuf. Halaf neka ti je za sve, halaf svze muje. Fukaralak ima mesto svuje! Po senka si trcaf na grobista tudje, svatoj ognjica fatilje ot dzenaze mlado. Ka si premaljef svi te zaljilje! Ako JUSUF! Halaf neka ti je mladost mua! OFCAR: (ostanaf sam) Dzemilja ljetnala da bide lastojca. Mati Jusufova se naprajla kukajca. Jusuf kinaf kolo so ne se kine da izbega ot ke ne se bega. (vije tutun i zbori sam sebe) Koj komu ukraf dusa, koj je komu borcljija? Ostanala samo pesna da kazuje dur imaje ljudji. (puje) «Ej more, Jusuf adzija, ta sto ga turi Dzemilja»